Tudi letos je Društvo Bralna značka Slovenije izbralo čudovito knjigo za vse slovenske prvošolčke, Hišo selivko pisatelja Marka Kravosa.
Na OŠ Mozirje imamo navado, da knjigo podelimo še posebej slovesno in to priložnost združimo še z vrstniškim mentorstvom. Zato smo v ponedeljek, 16. oktobra, povabili na prireditev vse otroke od prvega do petega razreda. Učiteljice smo jim zaigrale dramsko priredbo zgodbe iz knjige. Nagovorila jih je ravnateljica, nato pa so petošolci dali svečano mentorsko zaprisego. Razredničarke prvošolcev so poklicale učence in njihove nove mentorje, ti pa so svojim malim prijateljem izročili omenjeno knjigo, v katero so napisali posvetilo, spomin na ta dogodek. Po prireditvi so šli skupaj v učilnice, kjer so skupaj prebirali novo knjigo in pobarvali bralno kazalko.
Tako se je naša Hiša selivka preselila ne le v tople primorske kraje ampak tudi v toplo bralno naročje malih bralcev.
oktobra je bila v okviru Združenih narodov ustanovljena svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo FAO ( Food and Agriculture Organization). Zato na ta dan praznujemo SVETOVNI DAN HRANE.
FAO vsako leto določi temo svetovnega dneva prehrane. Letošnja tema svetovnega dneva hrane je »Voda je življenje, voda je hrana. Nihče ne sme biti pozabljen« / »Water is life, water is food. Leave no one behind.«
Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) ob letošnjem svetovnem dnevu hrane izpostavlja pomen vode za življenje in hrano ter prehranjevanje. Voda je bistvenega pomena za življenje na Zemlji.
Zaradi hitre rasti prebivalstva, urbanizacije, gospodarskega razvoja in podnebnih sprememb so vodni viri planeta vse bolj obremenjeni. Hkrati so se sladkovodni viri na osebo v zadnjih desetletjih zmanjšali za 20 %, razpoložljivost in kakovost vode pa se hitro slabšata zaradi desetletja slabe rabe in upravljanja, prekomernega črpanja podtalnice, onesnaževanja in podnebnih sprememb. Danes 2,4 milijarde ljudi živi v državah, kjer primanjkuje vode. Voda, kot dragoceni vir ni neomejen, zato ga moramo prenehati jemati za samoumevnega. Kaj jemo in kako je hrana pridelana, vse to vpliva tudi na dragocen naravni vir – to je VODA.
To, da dobimo najprej šolsko torbo in avtomatsko tudi vse potrebščine, je v našem delu sveta povsem običajno in samoumevno. Tudi na včerajšnji izmenjevalnici so učenci lahko dobili kar precej novih in rabljenih šolskih torb in nahrbtnikov. Zakaj smo danes naredili drugače in šolske stvari prinesli v košarah, vrečkah, cekrih, kovčkih, mačjih kletkah, škatlah in vsem mogočem, celo v samokolnici?
Zato, da obeležimo malce drugačen dan, dan brez šolske torbe, kar pa je nastalo iz posebnega dogodka, ki ga je sprožila afriška deklica Mongai iz Kameruna, ki je znana aktivistka in podjetnica, čeprav še vedno študentka.
Kot zelo majhno deklico jo je mama jemala s seboj na misijonska potovanja v revnejše predele Afrike, kjer je videla podeželske otroke hoditi nekaj kilometrov peš v šolo in potrebščine so nosili v plastičnih vrečkah ali kar v rokah. Ko je Mongai šla v šolo, je želela ukrepati in je svojo skrb delila z učiteljico. Želela je, da sošolci iz njene šole podarijo svoje nahrbtnike otrokom, ki jih nimajo. Posledično so prišli šolarji Mongaijine šole naslednji dan v šolo brez torb in iz tega je ravnatelj razglasil »dan brez šolskih torb«, ki se je pričel širiti tudi na druge šole in po svetu. Začeli so zbirati sredstva in donatorje za nahrbtnike, ki so jih pošiljali revnejšim predelom, da ne bi bilo treba nobenemu otroku hoditi v šolo brez torbe ali nahrbtnika.
Dan brez šolskih torb pa je po vsem svetu postal dan, ko se zavemo, da torba ni samoumevna zadeva. Pravzaprav ji bomo morda v ponedeljek, ko jo bomo vzeli spet s seboj, rekli: Dobro , da te imam. V tebi lažje uredim in nosim svoje stvari kot v škatli, ptičji kletki, predalu ali ležalniku. Hvala, torba in hvala staršem, ki so nam jo kupili.
Danes pa čestitam učencem in učiteljem za izvirne domislice in dobro voljo, ki smo jo na ta način razsejali v tem, malce drugačnem dnevu ter v tednu otroka.
