Zato, da obeležimo malce drugačen dan, dan brez šolske torbe, kar pa je nastalo iz posebnega dogodka, ki ga je sprožila afriška deklica Mongai iz Kameruna, ki je znana aktivistka in podjetnica, čeprav še vedno študentka.
Kot zelo majhno deklico jo je mama jemala s seboj na misijonska potovanja v revnejše predele Afrike, kjer je videla podeželske otroke hoditi nekaj kilometrov peš v šolo in potrebščine so nosili v plastičnih vrečkah ali kar v rokah. Ko je Mongai šla v šolo, je želela ukrepati in je svojo skrb delila z učiteljico. Želela je, da sošolci iz njene šole podarijo svoje nahrbtnike otrokom, ki jih nimajo. Posledično so prišli šolarji Mongaijine šole naslednji dan v šolo brez torb in iz tega je ravnatelj razglasil »dan brez šolskih torb«, ki se je pričel širiti tudi na druge šole in po svetu. Začeli so zbirati sredstva in donatorje za nahrbtnike, ki so jih pošiljali revnejšim predelom, da ne bi bilo treba nobenemu otroku hoditi v šolo brez torbe ali nahrbtnika.
Dan brez šolskih torb pa je po vsem svetu postal dan, ko se zavemo, da torba ni samoumevna zadeva. Pravzaprav ji bomo morda v ponedeljek, ko jo bomo vzeli spet s seboj, rekli: Dobro , da te imam. V tebi lažje uredim in nosim svoje stvari kot v škatli, ptičji kletki, predalu ali ležalniku. Hvala, torba in hvala staršem, ki so nam jo kupili.
Danes pa čestitam učencem in učiteljem za izvirne domislice in dobro voljo, ki smo jo na ta način razsejali v tem, malce drugačnem dnevu ter v tednu otroka.
Janja Irman Kolar
